27.10.2006
Objavljeno
v
miks , avtor
lenka
V začetku kimavca smo se z “mojstrom” (hm, zakaj je vsak obrtnik mojster, če pa nima vsak mojstrskega izpita?)kleparjem dogovorili, da bo na streho naše hiše izpeljal zračnik za napo.
(Ustno) dogovorjen je bil termin izvedbe (“v torek, 19.09. ob 16.00).
V ponedeljek sva s T. pripravila “teren” za “mojstra”. Šesti čut pa me je gnal, da sem zvečer zvrcnila telefonsko številko tega “mojstra” (menda mojstra nad mojstri).
“Eeeee, kaj, gospa, kdo kliče? A, zmenjeni smo bili? Eeeee, a niste vi zadnjič odpovedali? A, da ne? Eeee, sem mislu….”
Matr! Dobro, pravijo, da je ljudem treba dat drugo priložnost – pa sva se dogovorila za sredo, 27.septembra. “Seveda pridem, gospa, se vidimo.”
Šestindvajsetega septembra se mi je pred ponovno pripravo terena oglasil 12-ti čut. Kličem “mojstra”, pa se ne javi. Damn, is no good! Pokliče ga potem T. – in izve, da “mojster” še ni utegnil naročiti zračnika….
Uf, štejem do 20, do 100, do 1000. In se počaaaaasi skuliram.
S T.-jem premišljujeva, kaj naj vraga narediva – izpuh za napo potrebujemo. Naj zdaj iščeva drugega mojstra? Potem, ko je ta že naročil zračnik?
Ne, butec in butec se odločita in ponudita “mojstru” še tretjo priložnost. ”Gospod, 17. oktobra pridem, prej ne morem, vreme je lepo in delamo.” Kako lep občutek, ko ležiš takole dneve in dneve na fotelju s pijačko v rokci, uživaš v brezdelju in zavesti, da prav tisti trenutek v potu svojega obraza tvojo pokojnino služi ubogi “mojster”.
Ok, narod jeseni množično gradi, pokriva strehe pred zimo – naj mu bo.
Bliža se 17. oktober. S T.-jem staviva za kosilo pri Kitajcu: bo ali ne bo. 16. oktobra oba kličeva “mojstra”. Od 7.00 dalje. Se ne javlja. Zadnjič poskusiva ob 20.00. Še vedno se ne javlja.
Kličeva z najinih mobitelov, iz službenih telefonov, iz domače stacionarne številke, iz hčerinega mobija… Komu zvoni, ne uganeva, kajti “mojster” je na zvonenje imun.
17.oktober pride in gre. Seveda naš ”mojster” ne pride in potem tudi ne gre…
Po kosilu pri Kitajcu mi je dovolj. T. ima več potrpljenja, jaz pa sem borec za severno mejo in se ne dam. Pokličem na domačo številko, ki je tudi navedena na “mojstrovi” vizitki. Javi se njegov oče, ki je tudi v “fohu”, a zaradi nezgode dela bolj pritlehna dela.
Ramišljam, kakšna neki so ta talna dela, ki jih lahko opravlja krovec? Emmmmm, pokrivanje mišjih lukenj?? No, oče obljubi, da bo obvestil sina. O tem namreč, da prijazno pričakujem njegov klic.
Naslednje dni mobi nosim s seboj povsod. A klica ni. “Mojster” se ne pokaže na vratih.
Počasi imam vsega dovolj. Ker ima “mojster” na vizitki napisan tudi fax, mu pošljem prijazno sporočilo še po tej poti. Ne nakladam, res sem bila prijazna. Do tipa, ki me je 3x ….
“Mojster” ne odreagira. S T.-jem riševa scenarije. “Mojster” se je smrtno ponesrečil pri delu na strehi, ali z zlomljenimi štirimi udi leži v komi v bolnišnici, ali si je zlomil obe roki in čeljust, ali…..
T.-ju povem, da je dovolj heca. Da potrebujem zračnik za napo, pa konec. T. me najprej ne jemlje resno. Povišam ton in T. me začne jemati precej resno. Tako resno, da bo zračnik menda naredil “naslednji teden”.
T. ima smolo, da je član moje ožje družine. Tako se ne more popolnoma izogniti komunikaciji z menoj. Navadno mi odgovarja na telefonske klice in sproti bere fax sporočila.
Jep, frdamani zračnik bo na strehi pred zimo! Wanna bet?
P.S. Naj mi nekdo pove, zakaj se mojstri skoraj nikoli ne držijo dogovorjenega? Jih je premalo?
26.10.2006
Prejšnji teden sem na dah prebrala roman z naslovom ”We need to talk about Kevin” pisateljice L.Shriver. Presunljiva zgodba, ki pomete s tabujem idealizirane ljubezni (in sovraštva) staršev do lastnih otrok.
Nekaj linkov: http://www.orangeprize.co.uk/2005prize/winner/index.html
http://www.threemonkeysonline.com/article_we_need_to_talk_about_kevin_lionel_shriver_interview.htm
http://www.identitytheory.com/interviews/birnbaum118.php
Resnično je starševanje neznansko težka naloga. Včasih se niti ne zavedamo, kakšne posledice lahko na otroku pusti dogodek, ki mu sami morda ne pripisujemo nikakršnega pomena…
Veliko staršev danes toži, da za vzgojo enostavno nimajo časa. Ali so preutrujeni. Preobremenjeni z delom. Ali kaj podobnega. Sama sem tudi (zaposlen) starš in čisto navaden človek, a teh zgolj izgovorov ne sprejmem.
Mislim si, da so (novodobni) starši zgolj leni, nesposobni in razvajeni odrasli, nepripravljeni na trdo delo, kar starševstvo je. Lepo, a trdo.
Odločitev za otroka je vendar nekaj tako zelo velikega, pomembnega v življenju, da bi se nanjo morali pripraviti kot še nikoli prej.
Koliko staršev ob otrokovem rojstvu uprizori ljudske veselice, koliko nepotrebnih in dragih predmetov se znajde v dojenčkovi sobi, kako navdušeno je sprejet nov družinski član.
A čemu je potem okoli nas toliko nesrečnih, zastrašenih, ponižanih, nezadovoljnih, nemirnih, vase zaprtih, agresivnih otrok?Ker otrok potrebuje naš čas? Ki nam ga dojenček vzame na silo, z jokom, starejši otrok pa že “lahko poskrbi sam zase, saj je že velik..” ?
Otrok se ne rodi slab. Zloben, potuhnjen, privoščljiv, jezljiv, uničevalen, agresiven, lažnjiv…In takega ga ne naredi družba.
O, ne.Tega ga naučijo starši, ki si zanj ne znajo in nočejo vzeti časa. Ne le v detinstvu, tudi kasneje. Starš lahko postaneš brez opravljenega izpita. In najbrže se tu skriva odgovor na vprašanje, zakaj neki po svetu hodi toliko slabih in neodgovornih staršev….
26.10.2006
Ljudje so v prejšnjem stoletju tehnološkega booma ob preučevanju priročnikov za uporabo nepogrešljivih aparatov zvečine pozabili uporabljati edino, kar resnično šteje: zdravo pamet.
In tako hodim mimo mestnih knjigarn in gledam v izložbah udarne naslove self-help knjižic, s katerimi naj bi si posameznik: a) izboljšal samozavest, b)postal ljubeč partner, c)izgubil odvečne kilograme, d)izboljšal odnos s potomci, e) napredoval v službi… you name it – vse, kar te psihičnega (pa tudi fizičnega) tare (ali vsaj misliš, da te), menda lahko pozdravijo take knjižice.
Ljudje množično padajo na mine ter spijo s poučnimi knjižicami pod (ergonomskimi) povštri v upanju, da se bodo prebudili mlajši, lepši, bogatejši, uspešnejši itd. In ko se to ne zgodi, padejo v še hujšo depresijo in hitijo kupovat police za novo serijo priročnikov za ozdravitev le-te.
Na srečo naivnežev slap priročnikov zlepa ne usahne. Lesa za nove knjižne regale pa je menda po svetu tudi še nekaj. (Kljub močno izsekanemu pragozdu ob Amazonki).
Ko vse zgoraj odpove, pa so na vrsti psihologi, psihiatri, psihoterapevti in kar je takega (tudi samooklicanih) svetovalnih delavcev.
Denar se obrača, le ljudje ostajajo enaki. Enako slepi in nedojemljivi za preproste življenjske resnice.Če si predebel/a in ti to ne ustreza, spremeni način prehranjevanja in predvsem udari dieto manj žri.Če se s partnerjem ne razumeš, je krivda tudi na tvoji strani. Premisli pri sebi in se pogovori.Če bi rad napredoval v službi, delaj več, bolje in dlje. naj te opazijo.
Ampak preproste življenske resnice med ljudmi navadno niso dobro sprejete. Ker so tako preklemano, nezanimivo preproste in ker zahtevajo takojšnje ukrepanje (čemur sledi takojšen uspeh).Lažje je za odvečne kilograme obtoževati babico, ki nam je pred 30-.timi leti na kruh mazala zaseko in neuspeh v šoli je zgolj maslo prfokse za slovenščino, ki nam je nekoč davno, v 5. razredu, za neznanje spreganja glagola “iti” zabila šus.
Naslov ene izmed self-help knjižic pa mi je bil na prvi pogled resnično simpatičen: “How to die broke”. Ker je tako krasno zajebantsko s parodijo postavil kontrapunkt vsem drugim osebnostnorastnim branjem.
Ščep zdrave pameti in 2 žlici joi de vivre dnevno preverjeno pomagata k lažjemu dojemanju povsem vsakdanjih situacij, ki se znajo spremeniti v katastrofe, brž ko dnevni odmerek pozabimo dozirati. Presenetljivo veliko je takih s pozabljenimi dozami…..
25.10.2006
Jeseni se je utrgalo. Najprej nas spravi do freezing pointa, ko zjutraj gledam na streho sosednje hiše, pobeljeno ob slane. Za jutranjo nekajminutno vožnjo z biciklom si moram nadeti kapo, šal in rokavice. Sredi oktobra!
Potem pa nam taista packa Jesen zakuri, da konec oktobra lazimo naokoli zgolj v T-shirtih.
In vstopim tako včeraj zjutraj (zgolj slučajno, skoraj pomotoma) na avtobus mestnega prometa. Zunaj 20 stopinj, piha topel južni veter, fen. Takoj na vratih bušne vame vročina. Wtf?
Pomikam se naprej in ugotovim, da me očitno ni kar naenkrat pograbila španska ali katerakoli gripa, temveč da v LPP res pozorno skrbijo, da je potnikom toplo pri srcu.
20 zunanjih stopinj so s klimo nadgradili na vsaj 28 notranjih stopinj. Najbrže se v taki valilnici nismo prepeljavali le potniki na progi št. 1, torej je bilo včeraj veliko ljudem po borih nekaj minutah res toplo okrog srca. In okoli pazduh. In v čevljih. In po dlaneh.
To se je po, kot rečeno, borih nekaj minutah vožnje v inkubatorju tudi začutilo. S čutom za vid in žal predvsem s čutom za voh. Puder se je topil, maskara se je packala, 24-urni deodoranti so podlegli, osvežilni robčki so postali vroče željeno blago.
Na srečo imajo avtobusne proge urejena postajališča. In na srečo so se izstopna vrata na enem od njih brez težav odprla. In me spustila na zrak. Stala sem tako in hlastala za kisikovim hladom (sredi bele Ljubljane, sic!) in se z vročimi ušesnimi mečicami spominjala kampanje LPP-ja, ki potnike toplo, še raje vroče, vabi na vožnjo s svojimi avtobusi.
Če je okrog srca postalo vroče še komu, naj vas potolažim z razlago odgovornega v LPP, ki je imel nekaj smole v življenju, pa mora sedaj odgovorajati na pritozbe in nekaj redkih pohval uporabnikov njihovih storitev:
“ Hvala za vase opozorilo. Vozniki so splosna navodila za uporabo klima naprav ze prejeli. To so navodila, ki smo jih dobili od izdelovalca klim. Trenutno pa nasa kontrolna sluzba preverja delovanje klim in sicer pri avtobusih, ki obratujejo na progah, da bi v realnih pogojih ugotovili nastavitve za optimalno delovanje. Na osnovi pridobljenih podatkov pa bomo voznikom izdali ponovna navodila. “
Žeton za vožnjo z mestnim avtobusom podarim tistemu, ki bo zgornje sporočilo znal spraviti v povedi z jasnim sporočilom 
.
(danessemzbiciklompress)
24.10.2006
|
V časopisu (hm, ni revija in ni časnik – kaj torej je?), ki ga v nerednih časovnih intervalih prejema vsako gospodinjstvo našega malega mesta, je predstavljen drzen projekt ureditve prostora, kjer je njega dni (torej še do maja 2006) točno nasproti Drame stala stavba, ki je slišala na ime “Šumi”.
S Šumijem me povezujejo romantični spomini – kako sva z dedkom tam kupovala bonbone, recimo.Dedi je oboževal tiste mehke, zelene, posute s sladkorjem (so bili metini??), jaz pa sem padala na vse ostalo.
Čez dobro desetletje je nekaj mojih spominov na to stavbo povezanih s fantom moje starejše sestre, katerega mama je v Šumiju vodila firzerki salon. Bojda so bili poznani po tem, da so (moške) stranke strigli na balin.Kolikor se sina spomnim, je bil zvest slovesu.Imel pa je ta sin tudi motor.Ker me avtomobili, motorji, letala in jahte (pa vlaki prav tako) ne zanimajo, ne bi znala povedati, za kakšen motor je šlo, vem pa, da je v okolici naše hiše malo mostov in ograj, ki niso doživele bližnjega srečanja z mojo sestro na taistem motorju.
S Šumijem me povezuje nostalgija – sladka in malo nevarna.
In našel se je slovenskega očeta in bosanske matere sin, ki ga širša znanost pozna pod čudnim imenom Podrecca (vsako morebitno poigravanje z sopomenkami ni zaželjeno). Arhitekt je menda junija letos na Magistratu predstavil svojo vizijo novega Šumija.Šumi naj bi zrasel v 6-nadstropnega Guliverja. 100 luksuznih stanovanj (nekatera z bazeni) velikosti od 75-300m2, poslovni prostori, konferenčna dvorana, kinodvorane za 2.500 obiskovalcev in garaže za 380 avtomobilov.To zadnje je tudi zame, laičnega urbanista, drzna poteza.
100 stanovanj *2 avtomobila na enoto = 200 parkirnih mestTorej bi ostalo za uporabnike poslovnih prostorov, konferenčne dvorane in obiskovalce kinematografa na voljo zgolj 180 parkirnih mest.
Ha.Se šali tale Podrecca, ne? Sredi Ljubljane bi rad povzročil še večji prometni kaos, kot ga že poznajo tisti, ki se dnevno kot polži vlečejo po Slovenski mimo Gradišča na Aškerčevo in naprej proti Rudniku ali proti Viču. Sploh, odkar potekajo dela na Barjanski ulici. Bojda nameravajo celo prestaviti strugo ljube mi Gradaščice in Barjansko ulico nekako povezati z južno obvoznico. Pa to še razumem.
V Ljubljano se dnevno s plehom zvalijo horde dnevnih migrantov, ki tu služijo kruh, posteljo pa so si iz različnih razlogov postavili nekje na obrobju (kar lahko pomeni 5,10,20 ali 40 in več kilometrov iz mesta). Ti ljudje imajo torej v nekih pisarnah, za nekimi okenci, v nekih skladiščih urejeno delovno mesto. Njihov pleh pa ga največkrat nima. Nekam pa je jeklene konjičke potrebno potisniti. Tako se dogaja, da premnogo domorodcev dnevno benti nad avtomobili, parkiranimi na njihovih dovozih, na parkirnih mestih pred njihovimi stanovanjskimi bloki, pakirajo na ulicah (ne oziraje se na prepovedi) in jih spreminjajo v enosmerne, posebno priljubljeno pa je parkiranje na pločnikih in kolesarskih stezah.
Dejstvo je, da je v skladu z neučinkovitim pravosodnim sistemom celoten sistem nadzora v globokem dr… Inšpektorji dela ne opravljajo – izgovarjajo se, da jih je premalo ali pa da nimajo pooblastil. Mestno redarstvo sestavlja team 20-tih ljudi, ki enkrat mesečno obiščejo posamezne mestne četrti. Enkrat mesečno, lepo prosim!Ko pa bi mestna blagajna lahko s strogim nadzorom zgolj v enem samem tednu nabrala denarja za pol tiste popolnoma nepotrebne vzpenjače.
Discipline ni nikjer. Preden je stopil v veljavo novi zakon o varnosti cestnega prometa, so snovalci dobršen del časa namenili zgolj usklajevanju višin in tež kazni za določene prekrške – češ, kazni ne smejo biti previsoke, saj bo sicer preveč okrnjeno življenje kršilcev. Mislim, – jeba! Edinole s stalnim nadzorom (kdaj ste nazadnje imeli čast videti policiste na rednem obhodu??) in strogimi kaznimi bi morda dosegli red. Kakršenkoli in kjerkoli.
Do takrat pa ga bo vsak sral, kakor in kjerkoli že bo hotel. Tudi, če je to ravno v Šumiju. |
